Boletus radicans ye un fungu basidiomiceto de la familia Boletaceae, que suel habitar en montes de frondosas (Quercus, Fagus), en zones de suelu neutru o caliar. Ye una especie termófila, que fructifica dende finales de branu hasta seronda. Tien un sabor amargoso y desagradable, el so golor ye llixeramente acedu, y nun ye comestible.[1]
El sombreru del so cuerpu granible ye de forma semiesférica o convexa, y el so diámetru bazcuya ente los 6 y los 8 centímetros, anque puede algamar un anchor de 20 centímetros. El cantu d'esti sombreru ye endolcáu y escedente, y tien una cutícula seca y tometosa, d'un color que va del blancu ceniza al ocre, delles vegaes sedada. Los tubos son estrechos y mariellu verdosu y acaben en poros desiguales, redondos o angulosos. Al tactu, tantu los poros como los tubos tiñir de color azul, al igual que la carne cuando ye cortada.[1]
Ye posible confundilo col Boletus calopus, anque esti postreru crez en suelos acedos.[1]
Boletus radicans ye un fungu basidiomiceto de la familia Boletaceae, que suel habitar en montes de frondosas (Quercus, Fagus), en zones de suelu neutru o caliar. Ye una especie termófila, que fructifica dende finales de branu hasta seronda. Tien un sabor amargoso y desagradable, el so golor ye llixeramente acedu, y nun ye comestible.
Der Wurzelnde Bitter-Röhrling oder Bitterschwamm (Caloboletus radicans,[1] Synonyme: Boletus radicans, B. albidus) ist eine Pilzart aus der Familie der Dickröhrlingsverwandten (Boletaceae).
Der Hut hat einen Durchmesser von 6–20, vereinzelt bis zu 30 cm. Alte Exemplare haben eine schmutzig gelbbräunliche, junge Fruchtkörper dagegen eine blass grau-weiße Farbe. Zunächst halbkugelig wölbt sich der Hut mit zunehmendem Alter auf und verflacht schließlich. Die Haut ist nicht abziehbar und steht am Rand über. Jung hat er eine fein filzige Oberfläche, die später verkahlt. Druckstellen verfärben sich grünblau, später blassen sie bräunlich aus. Auch die Röhren verfärben bereits bei geringfügiger Berührung sofort schmutzigblau. Unberührt erscheinen die Röhrenmündungen zitronengelb bis goldgelb, im Alter auch oliv. Die Röhrenschicht ist 1–4 mm stark. Das Sporenpulver hat eine olivbraune Farbe. Der massive Stiel zeigt erst eine kugelige Form und streckt sich dann zu einer bauchigen, weiter keulen- bis kreiselförmigen Gestalt. Er wird 5–12 cm hoch und bis zu 7 cm dick. Jung hat er eine hellgelbe, später in ein bräunlich-gelb übergehende Farbe. Auf Druck meist blauend, seltener auch purpur-rötlich verfärbend. In der Literatur wurde diese Form früher auch als Boletus albidus ssp. eupachypus Konr. beschrieben. Die Stielrinde ist mit einem sehr undeutlichen, gelblich-bräunlichen Netz überzogen. Das Fleisch ist fest und später weich, weiß bis hellgelb und blaut an der Luft sofort. Es riecht säuerlich und schmeckt unterschiedlich stark bitter.
Die Sporen messen 10–16 × 4–6 Mikrometer.
Der Wurzelnde Bitter-Röhrling ähnelt dem Schönfuß-Röhrling (Caloboletus calopus), der aber einen deutlich rot gefärbten, genetzten Stiel besitzt sowie auf sauren Böden und auch in Nadelwäldern wächst. Sein Fleisch schmeckt ebenfalls bitter, blaut aber nur schwach. Weiter besteht Ähnlichkeit zum seltenen Silber-Röhrling (Butyriboletus fechtneri) und zu gelbporigen Formen des Satans-Röhrlings (Rubroboletus satanas f. crataegi).
Der Wurzelnde Bitter-Röhrling kommt in Laubwäldern in Europa vor und benötigt kalkreiche Böden. Er ist ein Mykorrhizapilz, der besonders in Gesellschaft mit Eichen, aber auch bei Buchen, Birken, Linden und Hainbuchen zu finden ist. Er erscheint von Juli bis September oft als großer Einzelfruchtkörper, teils auch recht zahlreich. Der Bestand dieser als wärmeliebend bezeichneten Art scheint infolge der Klimaerwärmung in Mitteleuropa zuzunehmen.
1801 wurde der Wurzelnde Bitter-Röhrling von dem in Südafrika geborenen Mykologen Christian Hendrik Persoon erstbeschrieben.
Das lateinische Epitheton „radicans“ des zweiteiligen, wissenschaftlichen Namens bedeutet so viel wie „wurzelnd“ (radix = Wurzel). Später kam der synonyme Name „Boletus albidus“ hinzu.[2]
Der Pilz wird wegen des säuerlichen Geruchs und bitteren Geschmacks nicht zum Verzehr empfohlen, wenngleich keine Giftwirkung dagegen spricht.
Der Wurzelnde Bitter-Röhrling oder Bitterschwamm (Caloboletus radicans, Synonyme: Boletus radicans, B. albidus) ist eine Pilzart aus der Familie der Dickröhrlingsverwandten (Boletaceae).
Caloboletus radicans, also known as the rooting bolete or whitish bolete, is a large ectomycorrhizal fungus found in Europe under broad-leaved trees, fruiting during the summer and autumn months. It has a pale buff or greyish-white cap, yellow pores and a stout stipe, and stains intensely blue when handled or cut. Bitter and inedible, it can cause severe vomiting and diarrhoea if eaten. Until 2014 it was placed in genus Boletus, but has since been transferred to the new genus Caloboletus based on molecular phylogenetic data.
The fungus was first described by the pioneering South African-born mycologist Christian Hendrik Persoon in 1801, who placed it in genus Boletus. Its specific epithet is derived from the Latin radic- 'root', referring to its rooting stipe. The name Boletus albidus is a later synonym.[2] In 2014, the bolete was transferred to the new genus Caloboletus by Italian mycologist Alfredo Vizzini, based on phylogenetic data.[3]
It is often known by the common name of whitish bolete.[4]
The cap diameter ranges from 7.5 to 30 cm (3.0 to 11.8 in) across, and is usually dirty white, greyish-white, ivory white or buff, downy at first, but often finely cracking at the centre as the cap expands. The stipe is 5–8 cm (2–3¼ in) tall by 3–4 cm (1¼–1⅔ in) wide, usually swollen or barrel-shaped when young, but soon becoming elongated and more or less fusiform, with a tapering base usually rooting into the substrate. The apex is typically bright lemon yellow, but fading below. There is a light straw-coloured reticulation at the upper part of the stipe, though in rare occasions this may be indistinct. The flesh is pale yellow, somewhat paler whitish to straw-coloured in the cap, instantly turning dark blue when cut. The pores are lemon yellow, small and rounded, bruising blue when touched or injured. The spore print is olivaceous walnut-brown.[2][5][6][7]
Microscopically, it has ellipsoid to fusiform spores measuring 11.5–14 × 4–5.5 μm. The hyphal structure of the cap is a trichodermium of interwoven septate hyphae, often finely incrusted.[8][9][6][10]
Fruiting during warm spells in the summer and early autumn, Caloboletus radicans is ecologically versatile. It forms ectomycorrhizal associations with a wide range of broad-leaved trees, including oaks (Quercus), beech (Fagus), hornbeam (Carpinus), chestnut (Castanea) and lime (Tilia).[9][11] It grows on both calcareous (chalk) and acidic soils in southern England (where it is common) and across much of Europe.[2][6]
The mushroom is inedible due to its intense bitterness.[2] A 2012 study on mushroom poisoning in Switzerland by Katharina M. Schenk-Jaeger and colleagues, found Caloboletus radicans to have caused severe gastrointestinal symptoms to those who had consumed it, including recurrent vomiting and bloody diarrhoea.[12]
Caloboletus radicans, also known as the rooting bolete or whitish bolete, is a large ectomycorrhizal fungus found in Europe under broad-leaved trees, fruiting during the summer and autumn months. It has a pale buff or greyish-white cap, yellow pores and a stout stipe, and stains intensely blue when handled or cut. Bitter and inedible, it can cause severe vomiting and diarrhoea if eaten. Until 2014 it was placed in genus Boletus, but has since been transferred to the new genus Caloboletus based on molecular phylogenetic data.
Boletus radicans es un hongo basidiomiceto de la familia Boletaceae, que suele habitar en bosques de frondosas (Quercus, Fagus), en zonas de suelo neutro o calizo. Es una especie termófila, que fructifica desde finales de verano hasta otoño. Tiene un sabor amargo y desagradable, su olor es ligeramente ácido, y no es comestible.[1]
El sombrero de su cuerpo fructífero es de forma semiesférica o convexa, y su diámetro oscila entre los 6 y los 8 centímetros, aunque puede alcanzar una anchura de 20 centímetros. El borde de este sombrero es enrollado y excedente, y tiene una cutícula seca y tometosa, de un color que va del blanco ceniza al ocre, algunas veces agrietada. Los tubos son estrechos y amarillo verdosos y acaban en poros desiguales, redondos o angulosos. Al tacto, tanto los poros como los tubos se tiñen de color azul, al igual que la carne cuando es cortada.[1]
Es posible confundirlo con el Boletus calopus, aunque este último crece en suelos ácidos.[1]
Boletus radicans es un hongo basidiomiceto de la familia Boletaceae, que suele habitar en bosques de frondosas (Quercus, Fagus), en zonas de suelo neutro o calizo. Es una especie termófila, que fructifica desde finales de verano hasta otoño. Tiene un sabor amargo y desagradable, su olor es ligeramente ácido, y no es comestible.
Mõru kivipuravik (Caloboletus radicans, sünonüüm Boletus radicans) on puravikuliste sugukonda kivipuraviku perekonda kuuluv seen.
Mõru kivipuravik on lubjalembene. Ta kasvab laialehises ja arumetsas ning puisniitudel[1]. Eestis leidub teda harva; ta kasvab Põhja- ja Lääne-Eestis ning saartel.[2]
Kõige meelsamini kasvab ta tammede ja pöökide all, kus teda mõnikord leidub suurel hulgal. Esimesel pilgul võib teda kiviga segi ajada.
Mõru kivipuraviku viljakehad on näha juulist kuni septembrini. Seenekübar on pruunikashall ja kuiv, läbimõõduga kuni 2 dm ning katsudes sametine või vatjas. Kübara allservas olevad torukesed on kollased ja jalale nõgusalt kinnitunud. Poorid on sama värvi, väikesed ja ümarad. Eosed on 12–16 µm pikad ja 4–6 µm laiad, eospulber on oliivivärvi. Seenejalg on kuni 13 cm pikk ja 8 cm lai, jämeda nuia kujuline ja helekollast värvi, vahel kitsa punaka vööndiga. Jalg on kaetud peene valkja võrguga. Juurestik ulatub suhteliselt sügavale. Seeneliha on valge, ebameeldiva lõhna ja viha maitsega. Seetõttu loetakse ta mittesöödavaks. Murdmise ja isegi kriimustamise kohast muutub seen kiiresti tintsiniseks.[2]
Ta on Eestis arvatud II kaitsekategooriasse (seisuga 2012)[1][2]. Tema korjamine on seadusega keelatud[2]. Teda ohustavad puuliikide osakaalu muutumine metsas ja lageraie[1]. Sellegipoolest hinnati tema arvukuse trendi 2008. aastal stabiilseks[1].
(vaadatud 23. jaanuaril 2013)
Mõru kivipuravik (Caloboletus radicans, sünonüüm Boletus radicans) on puravikuliste sugukonda kivipuraviku perekonda kuuluv seen.
Mõru kivipuravik on lubjalembene. Ta kasvab laialehises ja arumetsas ning puisniitudel. Eestis leidub teda harva; ta kasvab Põhja- ja Lääne-Eestis ning saartel.
Kõige meelsamini kasvab ta tammede ja pöökide all, kus teda mõnikord leidub suurel hulgal. Esimesel pilgul võib teda kiviga segi ajada.
Mõru kivipuraviku viljakehad on näha juulist kuni septembrini. Seenekübar on pruunikashall ja kuiv, läbimõõduga kuni 2 dm ning katsudes sametine või vatjas. Kübara allservas olevad torukesed on kollased ja jalale nõgusalt kinnitunud. Poorid on sama värvi, väikesed ja ümarad. Eosed on 12–16 µm pikad ja 4–6 µm laiad, eospulber on oliivivärvi. Seenejalg on kuni 13 cm pikk ja 8 cm lai, jämeda nuia kujuline ja helekollast värvi, vahel kitsa punaka vööndiga. Jalg on kaetud peene valkja võrguga. Juurestik ulatub suhteliselt sügavale. Seeneliha on valge, ebameeldiva lõhna ja viha maitsega. Seetõttu loetakse ta mittesöödavaks. Murdmise ja isegi kriimustamise kohast muutub seen kiiresti tintsiniseks.
Ta on Eestis arvatud II kaitsekategooriasse (seisuga 2012). Tema korjamine on seadusega keelatud. Teda ohustavad puuliikide osakaalu muutumine metsas ja lageraie. Sellegipoolest hinnati tema arvukuse trendi 2008. aastal stabiilseks.
Oharra: ez fidatu soilik orri honetan ematen diren datuez perretxiko bat identifikatzeko orduan. Inolako zalantzarik izanez gero, kontsultatu aditu batekin.
Onddozuri mingotsa (Boletus radicans) Boletaceae familiako onddoa da.[1]
Onddozuri mingotsa (Boletus radicans) Boletaceae familiako onddoa da.
Boletus radicans, ou Caloboletus radicans, le Bolet radicant, est une espèce de champignons basidiomycètes du genre Boletus de la famille des Boletaceae.
Boletus radicans Pers., Synopsis Methodica Fungorum (Göttingen): 507 (1801).
Boletus radicans è un fungo a tubuli che si distingue per la colorazione chiara del cappello, per l'assenza di colorazione rossa sul gambo, per il viraggio al verde-blu e soprattutto per il sapore amaro simile a quello del Boletus calopus.
5-20 cm, prima emisferico, poi convesso.
Rotondi, gialli, al tocco virano rapidamente al blu.
Lunghi fino a 25 mm, sottili, adnati, gialli, poi verdognoli, virano all'azzurro al taglio.
6-10 x 2-7 cm, tozzo, spesso cilindrico, allargato alla base, radicante, biancastro con sfumature giallo chiaro, più scuro alla base, ricoperto da un fine reticolo concolore, al tocco vira al verde-azzurro. Il reticolo può essere praticamente assente o non individuabile a occhio nudo.
Soda, biancastra, giallo pallida, al taglio vira rapidamente al verde-blu.
9-16 x 4-6 µm, lisce, ellissoidali o fusiformi, bruno oliva in massa.
Cresce dall'estate all'autunno in boschi di quercia, più raramente di faggio e castagno, su terreno calcareo, a quote non elevate.
Non accertata.
Tuttavia immangiabile per via del sapore amaro.
Boletus radicans Pers., Synopsis Methodica Fungorum (Göttingen): 507 (1801).
Boletus radicans è un fungo a tubuli che si distingue per la colorazione chiara del cappello, per l'assenza di colorazione rossa sul gambo, per il viraggio al verde-blu e soprattutto per il sapore amaro simile a quello del Boletus calopus.
Kartusis baravykas (lot. Boletus radicans) – baravykinių (Boletaceae) šeimos, baravykų (Boletus) genties grybų rūšis, įrašyta į Lietuvos raudonąją knygą.
Parkai, lapuočių miškai, ypač kalkingi ąžuolynai su skroblu, liepa.
Vasara, rečiau ruduo.
Kotas šakniškai nusmailėjęs, trama karti, melsvėjanti.
Vaisiakūniai dideli, mėsingi. Kepurėlė užauga iki 25 cm skersmens, pilka, gelsvai rusva, gelsvai pilka. Vamzdeliai nešvariai gelsvi, poros pilkos, geltonos, paspaudus mėlynuoja. Kotas per vidurį išsipūtęs iki 8 cm storio, pamatinėje dalyje šakniškai nusmailėjęs, su rusvu tinkleliu. Trama geltona, perlaužus mėlynuoja, kartaus skonio. Sporos 9–17×4,5–6 μm.
Būdingi požymiai: poros pilkos, geltonos, kotas pilviškai sustorėjęs, pamatinėje dalyje nusmailėjęs, baigiasi rizoidais.
Auga pavieniui, lapuočių miškuose, ypač kalkinguose, molinguose ąžuolynuose. Dėl kartaus skonio nevalgomas. Retai randamas. Saugomas.
Lietuvos grybų atlasas, Vincentas Urbonas, Kaunas, LUTUTĖ, 2007, ISBN 978-9955-692-59-1, 58 psl.
Kartusis baravykas (lot. Boletus radicans) – baravykinių (Boletaceae) šeimos, baravykų (Boletus) genties grybų rūšis, įrašyta į Lietuvos raudonąją knygą.
Augimo vietaParkai, lapuočių miškai, ypač kalkingi ąžuolynai su skroblu, liepa.
Augimo laikasVasara, rečiau ruduo.
Pagrindiniai požymiaiKotas šakniškai nusmailėjęs, trama karti, melsvėjanti.
Vaisiakūniai dideli, mėsingi. Kepurėlė užauga iki 25 cm skersmens, pilka, gelsvai rusva, gelsvai pilka. Vamzdeliai nešvariai gelsvi, poros pilkos, geltonos, paspaudus mėlynuoja. Kotas per vidurį išsipūtęs iki 8 cm storio, pamatinėje dalyje šakniškai nusmailėjęs, su rusvu tinkleliu. Trama geltona, perlaužus mėlynuoja, kartaus skonio. Sporos 9–17×4,5–6 μm.
Būdingi požymiai: poros pilkos, geltonos, kotas pilviškai sustorėjęs, pamatinėje dalyje nusmailėjęs, baigiasi rizoidais.
Auga pavieniui, lapuočių miškuose, ypač kalkinguose, molinguose ąžuolynuose. Dėl kartaus skonio nevalgomas. Retai randamas. Saugomas.
Sakņkāta beka (Caloboletus radicans) ir Latvijā pareta beku dzimtas sēne, kuras augļķermeņi nav ēdami. Citi sēnes latīniskie nosaukumi - Boletus radicans, Boletus amarus un Boletus albidus.
Mikorizas sēne. Aug galvenokārt no jūlija līdz septembrim, retos, mitros lapu koku un jauktos mežos, ceļmalās, pa vienai vai grupās. Vēlamas mālainas un sārmainas augsnes.[2]
Gandrīz visi pieejamie avoti nosauc sakņkāta beku par rūgtuma dēļ neēdamu, turklāt tā var izraisīt nopietnus gremošanas traucējumus.[3][4] Vienīgi joprojām populārajā A. Baloža 1974. gada rokasgrāmatā sakņkāta beka Boletus apendiculatus nosaukta par garšīgu ēdamo sēni,[5] taču ar nosaukumu Boletus appendiculatus pazīstama tai līdzīgā ēdamā Dienvideiropā augošā vārpstkāta beka, kurai zeltaini sarkanbrūna cepurīte un uz leju stipri sašaurināts, vārpstveida kātiņš. Tāpēc šo gadījumu var uzskatīt par sugu sajaukšanu un ieteicams nelietot šo sēni pārtikā.[6]
Sēni iespējams sajaukt ar resnkāta beku, kura atšķiras ar koši sarkanu kātiņu.
Sakņkāta beka (Caloboletus radicans) ir Latvijā pareta beku dzimtas sēne, kuras augļķermeņi nav ēdami. Citi sēnes latīniskie nosaukumi - Boletus radicans, Boletus amarus un Boletus albidus.
Capel fin a 20 cm, biancastr peui gris bes, pì o men tacà ëd vërdastr o ëd gris bluastr. Tùboj giàun ciàir peui vërdastr. Përtus cit, giàun viv peui monet ëd brunastr o ëd vërdastr, a ven-o bleu al toch. Gamba àuta fin a 12 cm e larga fin a 7 cm, soens con ël pé a ponta, dël midem color, ma giàun viv an su, reticolà ëd giaunastr peui ëd brunastr, dle vire rossastr, a ven bleu. Carn ciàira, a ven bleuva an pressa peui a s-ciairiss. Odor pitost dëspiasent.
A chërs sota latifeuje.
A venta mai mangé un bolè trovà se un a l'é nen un bon conossidor dij bolè!
As peul nen mangesse.
Capel fin a 20 cm, biancastr peui gris bes, pì o men tacà ëd vërdastr o ëd gris bluastr. Tùboj giàun ciàir peui vërdastr. Përtus cit, giàun viv peui monet ëd brunastr o ëd vërdastr, a ven-o bleu al toch. Gamba àuta fin a 12 cm e larga fin a 7 cm, soens con ël pé a ponta, dël midem color, ma giàun viv an su, reticolà ëd giaunastr peui ëd brunastr, dle vire rossastr, a ven bleu. Carn ciàira, a ven bleuva an pressa peui a s-ciairiss. Odor pitost dëspiasent.
AmbientA chërs sota latifeuje.
Comestibilità A venta mai mangé un bolè trovà se un a l'é nen un bon conossidor dij bolè!
As peul nen mangesse.
Grenki goban (znanstveno ime Boletus radicans) je neužitna in v Sloveniji zaščitena gliva iz rodu gobanov.
Grenki goban ima enakomerno izbočen klobuk z zelo debelim mesom, ki je sprva svetlo rjave, pri starejših primerkih pa usnjeno rjave barve. Klobuk gobe doseže premer do 15 cm značilno za ta goban pa je, da kožica klobika prerašča njegov rob.
Spodnja stran klobuka je citronasto rumene barve. Gosto posejane, ozke cevke vsebujejo olivno rjavkast trosni prah in na pritisk pomodrijo.
Meso gobe je rumenkasto belo in grenkega okusa, na prerezanih mestih pa pomodri. Bet je čvrst, kratek in debelo trebušast, redkeje tudi kijasto oblikovan. Barva beta je rumena, pri vrhu pa ima gost mrežast vzorec, na dnu pa koničast koreninast privesek.
Grenki goban raste pod hrasti in bukvami na apnenčastih tleh. Pogosto ga najdemo v bližini vražjega gobana, čeprav je grenki goban pri nas bolj redka in zato zaščitena gobja vrsta.
Grenki goban lahko zamenjamo za preprosti goban, saj sta si ti dve gobji vrsti na videz zelo podobni, le, da ima preprosti goban meso milega okusa in vitkejši bet brez mrežastega vzorca.
Grenki goban (znanstveno ime Boletus radicans) je neužitna in v Sloveniji zaščitena gliva iz rodu gobanov.
