El hamadríade (Papio hamadryas), también conocido como papión sagrado, papión, babuino hamadryas y babuino sagrado egipcio, es una especie de primate catarrino de la familia Cercopithecidae que vive en los semidesiertos, sabanas secas y zonas rocosas de Egipto, Sudán, Eritrea, Etiopía y Somalia. También existen pequeñas poblaciones en la península arábiga, cercanas a las costas del Mar Rojo, que se ignora si son de origen natural o han sido introducidas por el hombre (cosa que parece más probable).
Al igual que en el resto de los babuinos y muchos otros primates, esta especie presenta dimorfismo sexual. Los machos son mucho más grandes y corpulentos que las hembras, dotados de colmillos de mayor tamaño que usan en las peleas y una melena sobre la cabeza y los hombros que los hace parecer más grandes y peligrosos de lo que son. El pelaje del hamadríade es grisáceo en el caso de los machos y pardo claro en el de las hembras, siendo en ambos sexos más largo que el de otras especies de babuinos. La cara, manos y nalgas son rojizas.
Los hamadríades viven en ambientes más secos que el resto de babuinos (denominados colectivamente "babuinos de sabana"), pero necesitan beber con cierta frecuencia, por lo que los grupos no se alejan nunca de una fuente de agua. Duermen en cuevas o resguardándose entre las rocas, y tienen una alimentación omnívora, aunque la mayor parte de su dieta se compone de raíces y plantas crasas.
En cuanto a su vida social, el hamadríades forma grupos familiares dirigidos y defendidos por un macho alfa, único autorizado a reproducirse, algún macho subadulto, varias hembras (15 como máximo) y sus crías de corta edad. Cuando éstas maduran suelen abandonar el grupo en busca de otros nuevos donde instalarse, aunque no son pocos los individuos que permanecen en su banda de origen. Los machos defienden ferozmente su territorio y harén con fiereza ante los intrusos que pretendan arrebatárselos.
Durante el Antiguo Egipto, el hamadríade fue domesticado en algunas zonas para que recolectase frutos en las palmeras e incluso para custodiar los rebaños de ovejas, a modo de perro pastor. La relación entre hombres y monos llegó a ser tan estrecha entonces que el hamadríade fue adorado como un dios local menor, Babi (de cuyo nombre procede la propia palabra babuino), una de las múltiples formas adoptadas por Thot. Es por esta razón que recibe a veces el apelativo de "babuino sagrado". En la actualidad (2019), el hamadríade ya no goza del aprecio de antaño, pero tampoco corre peligro: la presión humana, débil en las regiones donde vive, lo ha expulsado de algunas zonas, sus depredadores naturales son la hiena manchada y el leopardo aunque en tiempo histórico contaba como depredador al león que fue exterminado de las áreas como Eritrea, Yibuti, gran parte de Somalia y parte de Etiopía donde ahora este primate se encuentra.
,_Tierpark_Hellabrunn,_M%C3%BAnich,_Alemania,_2012-06-17,_DD_18.JPG)
,_Tierpark_Hellabrunn,_M%C3%BAnich,_Alemania,_2012-06-17,_DD_15.JPG)
,_Tierpark_Hellabrunn,_M%C3%BAnich,_Alemania,_2012-06-17,_DD_13.JPG)
,_Tierpark_Hellabrunn,_M%C3%BAnich,_Alemania,_2012-06-17,_DD_09.JPG)
,_Tierpark_Hellabrunn,_M%C3%BAnich,_Alemania,_2012-06-17,_DD_05.JPG)
El hamadríade (Papio hamadryas), también conocido como papión sagrado, papión, babuino hamadryas y babuino sagrado egipcio, es una especie de primate catarrino de la familia Cercopithecidae que vive en los semidesiertos, sabanas secas y zonas rocosas de Egipto, Sudán, Eritrea, Etiopía y Somalia. También existen pequeñas poblaciones en la península arábiga, cercanas a las costas del Mar Rojo, que se ignora si son de origen natural o han sido introducidas por el hombre (cosa que parece más probable).
Al igual que en el resto de los babuinos y muchos otros primates, esta especie presenta dimorfismo sexual. Los machos son mucho más grandes y corpulentos que las hembras, dotados de colmillos de mayor tamaño que usan en las peleas y una melena sobre la cabeza y los hombros que los hace parecer más grandes y peligrosos de lo que son. El pelaje del hamadríade es grisáceo en el caso de los machos y pardo claro en el de las hembras, siendo en ambos sexos más largo que el de otras especies de babuinos. La cara, manos y nalgas son rojizas.
Los hamadríades viven en ambientes más secos que el resto de babuinos (denominados colectivamente "babuinos de sabana"), pero necesitan beber con cierta frecuencia, por lo que los grupos no se alejan nunca de una fuente de agua. Duermen en cuevas o resguardándose entre las rocas, y tienen una alimentación omnívora, aunque la mayor parte de su dieta se compone de raíces y plantas crasas.
En cuanto a su vida social, el hamadríades forma grupos familiares dirigidos y defendidos por un macho alfa, único autorizado a reproducirse, algún macho subadulto, varias hembras (15 como máximo) y sus crías de corta edad. Cuando éstas maduran suelen abandonar el grupo en busca de otros nuevos donde instalarse, aunque no son pocos los individuos que permanecen en su banda de origen. Los machos defienden ferozmente su territorio y harén con fiereza ante los intrusos que pretendan arrebatárselos.
Durante el Antiguo Egipto, el hamadríade fue domesticado en algunas zonas para que recolectase frutos en las palmeras e incluso para custodiar los rebaños de ovejas, a modo de perro pastor. La relación entre hombres y monos llegó a ser tan estrecha entonces que el hamadríade fue adorado como un dios local menor, Babi (de cuyo nombre procede la propia palabra babuino), una de las múltiples formas adoptadas por Thot. Es por esta razón que recibe a veces el apelativo de "babuino sagrado". En la actualidad (2019), el hamadríade ya no goza del aprecio de antaño, pero tampoco corre peligro: la presión humana, débil en las regiones donde vive, lo ha expulsado de algunas zonas, sus depredadores naturales son la hiena manchada y el leopardo aunque en tiempo histórico contaba como depredador al león que fue exterminado de las áreas como Eritrea, Yibuti, gran parte de Somalia y parte de Etiopía donde ahora este primate se encuentra.
Grivasti pavijan (Papio hamadryas) je vrsta pavijana, ki spada v družino opic Starega sveta. Je najbolj severno naseljen pavijan, domoroden na Afriškem rogu in jugozahodni konici Arabskega polotoka. V okoljih, kjer živijo grivasti pavijani, je manj naravnih plenilcev kot v osrednji ali južni Afriki, kjer živijo druge vrste pavijanov. V Starem Egiptu je bil sveta žival, ki je imel v njegovem verstvu več vlog, zato se imenuje tudi sveti pavijan.
Razen presenetljivega spolnega dimorfizma (samci so pogosto dvakrat večji kot samice, kar je običajno za vse pavijane), ta vrsta kaže tudi spolni dihromatizem. Krzno samcev je srebro-bele barve in ima izrazito grivo, ki se razvije okoli desetega leta starosti, medtem ko so samice rjave barve in nimajo grive. Obrazi so od rdeče do temno rjave barve. Samci so dolgi do 80 cm in tehtajo 20-30 kg. Samice so dolge 40-45 cm in tehtajo 10-15 kg.[3] Repi merijo 40-60 cm in se končajo z majhnim čopom. Mladiči so temne barve in po enem letu posvetlijo. Samice spolno dozorijo pri približno 51 mesecih, samci pa pri 57-81 mesecih.[4]
Naselitveni prostor grivastih pavijanov se razteza od Rdečega morja v Eritreji do Etiopije, Džibutija in Somalije in na Arabskem polotoku v Jemenu in Saudovi Arabiji.[5] Živijo v polpuščaskem, savanskem in skalnatem okolju s stenami, kjer lahko varno spijo in najdejo vodo. So vsejedi, prilagojeni na relativno suho življenjsko okolje. V deževnem obdobju se hranijo z raznoliko hrano, vključno s cvetjem, semeni, travo, koreninami in listi akacij.[6] V sušnem obdobju jedo liste drevesa Dobera glabra in sisala. Uživajo tudi insekte, plazilce in male sesalce. Opazili so tudi, da je grivasti pavijan nesel mrtvega dik-dika.[7]
Letnim časom je prilagojeno tudi pitje vode. V mokrih obdobjih jim do vode ni treba hoditi daleč, v sušnih obdobjih pa imajo do tri jame s stalno vodo,[7] ob katerih popoldne pogosto poležavajo. V bližini naravnih vodnih jam izkopljejo tudi svoje.[7]
Pavijani imajo nenavadno štiriplasto družbeno ureditev. Večina družbenih interakcij se dogaja v majhnih skupinah ali haremih z enim samcem in do deset samicami z mladiči, ki jih vodijo in varujejo samci. V skupino je običajno vključen mlajši »spremljevalec«, samec, ki je lahko v sorodu z vodjem skupine.[7][8][9] Dva ali več haremov se pogosto združuje v klane.[10] Znotraj klana so dominantni samci verjetno bližnji sorodniki. Domiinacija temelji na njihovi starosti.[11][12] Naslednja organizacijska skupina je truma, v kateri so dva do štirje klani in šteje do 200 živali. Trume običajno potujejo in spijo v skupini.[7][8][12] Samci in samice redko zapustijo svojo trumo. Dominantni samci preprečujejo mladičem in mladostnikom, da bi se družili z vrstniki iz drugih trum. Trume se lahko med seboj stepejo za hrano in drugo. Glavni bojevniki so običajno samci, vodje skupin.[7][9] Več trum se lahko združi v trop. Več trum iz istega tropa pogosto deli skalno steno, na kateri spijo.[7][8][12]
Grivasti pavijani se od drugih pavijanov in makakov značilno razlikujejo po tem, da je njihova družba strogo patriarhalna.[13] Samci omejujejo gibanje samic z ostrimi pogledi, vlečenjem in grizenjem, če se preveč oddaljijo od skupine.[14] Samci včasih poskušajo dobiti samice iz drugih haremov, kar ima za posledico agresivne borbe. Mnogo samcem uspe dobiti samico iz drugega harema, kar se imenuje »prevzem«.[8][14][15] Vizualne grožnje, ki običajno spremljajo takšne borbe, vključujejo hitro mežikanje in istočasno režanje z razkazovanjem zob. Podobno kot pri drugih vrstah tudi grivasti pavijani v borbah za talce jemljejo mlade samce iz drugih haremov, vendar zaradi sorodstvenih vezi znotraj istega klana običajno spoštujejo socialne vezi svojih bližnjih.[9] Razen tega samice dajejo prednost določenim samcem, kar rivalski samci upoštevajo.[16] Manjša naklonjenost vodilnemu samcu harema pomeni večjo verjetnost, da jo bo tekmec uspel osvojiti.[16] Mlajši samci, pogosto »sledilci«, lahko ustanovijo svoje hareme s spretnim prepričevanjem nezrelih samic, da mu sledijo. Samci lahko tudi nasilno ugrabijo mlado samico.[16] Stari samci pogosto prepustijo svoje samice sledilcem kmalu potem, ko izgubijo svoje moške značilnosti. Na starost hitro izgubijo težo, srebrna barva kožuha pa se spremeni v rjavo, kakršne so samice.[16] Medtem ko samci večine drugih vrst izženejo starejše samce v posebne trope, ostanejo samci grivastih pavijanov v svojem tropu in se povezujejo z drugimi samci z enakim družbenim položajem.[7][9]
Za grivaste pavijane se je v preteklosti domnevalo, da se po odhodu samice iz skupine vezi s sorodnicami prekinejo.[11] Kasnejše študije so dokazale, da samice ohranjajo tesno povezanost s svojimi sorodnicami skozi celo življenje.[13] Samice lahko z drugimi haremskimi samicami preživijo približno toliko časa kot s haremskimi samci. Nekatere samice imajo stike tudi s samicami iz drugih haremov.[13] Nič nenavadnega ni niti to, da samice iz iste rojstne skupine končajo v istem haremu. Samice se lahko družijo in pomagajo svojim širšim družinam kljub temu, da njihovo vzajemno delovanje nadzirajo haremski samci.[13]
Samice znotraj harema ne kažejo nobene dominacije, kar je pazno tudi za druge vrste pavijanov in makakov. Haremski samci zatrejo vsako agresivnost samic in preprečijo vsak poskus vzpona v haremski hierarhiji.[7][9] Nekaj socialnih razlik med samicami kljub temu obstaja. Nekatere so socialno bolj aktivne in imajo tesnejše vezi s haremskim samcem. Te samice, tako imenovane »centralne samice«, se zadržujejo bliže haremskemu samcu kot druge.[9] Samice, ki večino časa preživijo dlje od haremskega samca, se imenujejo »periferne samice«.[9]
Grivasti pavijani se parijo sezonsko, tako kot drugi pavijani. Parijo se predvsem dominantni samci, včasih in skrivaj tudi nedominantni.[7][9][11][17] Večina starševstva je prepuščena samicam. Samice dojijo in negujejo mladiče, ena od samic v skupini pa lahko neguje mladiča, ki ni njen. Pavijanke so zelo zaščitniške in pozorne matere. Dominantni samci preprečujejo drugim samcem stike s svojimi mladiči in jih branijo pred plenilci. Mlajšim samcem dovoljujejo, da skrbijo zanje in se igrajo z njimi.[7] Če samico prevzame drug samec, samica razvije spolne znake, ki verjetno preprečujejo, da bi novi samec ubil njene mladiče s prejšnjim samcem.[18] Ko samci dosežejo puberteto, kažejo igrivo zanimanje za dojenčke.[7] Včasih jih tudi ugrabijo, tako da jih zvabijo stran od harema in jih nosijo na hrbtu. To pogosteje počnejo spremljevalci. Ugrabitve lahko povzročijo dehidracijo in stradanje mladiča. [15] Mladiča ugrabitelju običajno odvzame vodja harema kot zaščitnik svojih potomcev.[15]
Grivasti pavijani so se pogosto pojavljali v staroegipčanski umetnosti, ker so bile svete živali, posvečene velikemu bogu Totu,[19] ki je bil, med drugim, tudi božji pisar. Kot grivasti pavijan je bil upodobljen tudi Totov spremljevalec Astennu, ki je zapisoval rezultate tehtanja srca. Astennu je bil tudi eden od štirih grivastih pavijanov, ki so čuvali ognjeno jezero v staroegipčanskem podzemlju Duatu. Preddinastični Astennujev predhodnik je bil Babi ali »bik pavijanov«, krvoločen bog, ki je po smrti grešnikov pojedel njihovo drobovje. Pravičnim je po smrti podelil nezmanjšano spolno moč in jih s svojim penisom kot jamborom popeljal v egipčanski raj.
Včasih so kot grivastega pavijana in ne ibisa, pogosto z luno na glavi, upodobili tudi Tota. Kot človeka s pavijanovo glavo so upodabljali tudi Hapija, enega od štirih Horovih sinov, ki so čuvali mumificirane notranje organe pokojnih. Hapi je čuval pljuča in bil kot grivasti pavijan upodobljen na pokrovu kanopskega vrča.
Veliki sveti grivasti pavijan spada med najslavnejše kipe italijanskega kiparja Rembrandta Bugattija.
Največja grožnja obstoju grivastega pavijana je pretvarjanje divjine v polja in pašnike. Pavijanovi edini naravni sovražniki so lisasta in progasta hijena in leopard, ki še vedno živijo v njegovem življenjskem okolju. Svetovna zveza za varstvo narave je leta 2008 grivastega pavijana uvrstila med manj ogrožene vrste.[5] Trenutno je ogrožen samo lokalno zaradi širjenja kmetijstva in namakalnih sistemov.[5] Največ grivastih pavijanov živi v Narodnem parku Yangudi Rassa, zavetišču za divje živali Harar in več rezervatih v spodnji dolini Awash in severni Eritreji.[5]
Grivasti pavijan (Papio hamadryas) je vrsta pavijana, ki spada v družino opic Starega sveta. Je najbolj severno naseljen pavijan, domoroden na Afriškem rogu in jugozahodni konici Arabskega polotoka. V okoljih, kjer živijo grivasti pavijani, je manj naravnih plenilcev kot v osrednji ali južni Afriki, kjer živijo druge vrste pavijanov. V Starem Egiptu je bil sveta žival, ki je imel v njegovem verstvu več vlog, zato se imenuje tudi sveti pavijan.
